Franjo Šetina

In memoriam

nadučitelj, posestnik in imetelj zlatega zaslužnega križca

Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, učiteljišče pa v Ljubljani in l. 1874 maturiral. Od l. 1875 do smrti je bil učitelj v Črnomlju, nazadnje nadučitelj. Bil je član okrajnega šolskega sveta, soustanovitelj črnomaljske posojilnice in Narodne čitalnice, močno je vplival tudi na razvoj kmetijstva v okraju. V šolskih poročilih je objavljal članke o domači vzgoji, sadjarstvu in živinoreji, sodeloval v Učiteljskem tovarišu ter s pesmimi in prozo v mladinskem listu Vrtec. (VIR: Dolenjski biografski leksikon) Rodil se je v kmečki družini in uspel po osnovni šoli nadaljevati šolanje na gimnaziji v Novem mestu, ki jo je obiskoval med leti 1866 do 1871. Šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1874. Službo je nastopil 4. januarja 1785 na osnovni šoli v Črnomlju in (kar je bilo za tisti čas precej neobičajno) tukaj ostal vse do svoje smrti. Ko je leta 1878 opravil usposobljenostni izpit, se je tudi poročil z Belokranjko Jožefo Šprajcer. V zakonu se jima je rodilo osem otrok. Leta 1882 se udeleži kmetijskega tečaja za učitelje na šoli na Slapu pri Vipavi (šolo je ustanovil dekan v Vipavi, Belokranjec Jurij Grabrijan) in si poleg šolskega dela prizadeval za razvoj kmetijstva v Beli krajini. Tudi znanje o kmetijstvu je prenašal na mlade, prav tako pa tudi na njihove starše. Zelo si je prizadeval za razvoj vinogradništva (tudi sam je imel vinograd) in sadjarstva. Njegovo delo na področju vinogradništva je bilo še posebej pomembno, saj so se kmetje takrat soočali z največjo težavo – umiranjem vinske trte zaradi trtne uši. Bil je zelo vpet v družbeno življenje v Črnomlju: kar trideset let je bil član okrajnega šolskega sveta, aktiven v gasilskem društvu, deloval v občinskem odboru, leta 1900 bil soustanovitelj posojilnice, nato njen revizor, soustanovitelj narodne čitalnice, predsednik podružnice Kmetijske družbe, predsednik učiteljskega društva. Veliko energije je vložil v prizadevanja za gradnjo belokranjske železnice (Novo mesto-Črnomelj-Metlika), po kateri je prvi vlak pripeljal le nekaj tednov pred pričetkom prve svetovne vojne. Veljal je za zelo dobrega govornika in predavatelja. Leta 1903 je postal nadučitelj, za svoja prizadevanja in delo je bil odlikovan z zlatim križcem za zasluge. V mladih letih je pisal mladinske pesmi (nekatere so bile tudi uglasbene) ter pripovedi. Pozneje je pisal poljudne razprave o vinogradništvu, vinarstvu, sadjarstvu in živinoreji. Pisal je tudi o problematiki izseljevanja Belokranjcev v Ameriko. Objavljal je tudi v glasilu Vertec in Učiteljskem tovarišu – glasilu slovenskih učiteljev. Klub visoki starosti (60 let) se je ob začetku vojne prijavil med prostovoljne strelce in vztrajal pri tem, dokler ni povsem opešal. V 63. letih življenja je delal kot učitelj kar 42 let. Boris Grabrijan

Locația mormântului