Zofija Kapelle Haring

In memoriam

Kot najstarejša hči Johanna Kapelleta in Metličanke Marija Zollner je Zofija po očetovi smrti podedovala Viniški dvorec v Črnomlju (Črnomaljcem znan kot Haringova hiša, sedaj Kolodvorska 3), potem ko so se druge tri njene še živeče sestre dedovanju odpovedale. Še zelo mlada se je poročila z meščanom Teodorjem Haringom, ki je kmalu odšel v Ameriko in doma pustil 22-letno ženo in hčerko Olgo, ki se je rodila že po njegovem odhodu. V Ameriki se je za njim izgubila vsaka sled. Da se je preživela in ker posestva ni bilo veliko, je pričela oddajati v najem del hiše. Kot narodno zavedna ženska je poskrbela, da so v njenem domu dobili streho le narodno zavedni ljudje. Bila je vneta zbiralka narodnih vezenin. Njena hiša - Viniški dvorec - je bila pravo zbirališče mladih narodnjakov in njihovih prijateljev. Med njimi so bili: veterinar in zbiratelj starin in umetnin Josip Nikolaj Sadnikar, njegov prijatelj slikar Ferdo Vesel in kasneje Maksim Gaspari, skladatelj Viktor Parma, pravnik Fran Ogrin in Martin Malnerič ter publicist in narodopisec Božo Račič. Slikar Vesel je v veži njene hiše na steni upodobil Poljanca v beli noši, ki z napeto pištolo meri v obiskovalca; njegovi so tudi na vežnem oboku naslikani grbi Črnomlja, Vinice in dežele Kranjske. Zofija Haringova se je tudi v javnem življenju vseskozi kazala trdo narodnakinjo, kar v tistih časih nemškega raznarodovalnega pritiska ni bilo ravno lahko. Bila je delavna članica v vseh naprednih društvih, tako v narodni čitalnici, pri Sokolu, pri šolskih podpornih akcijah, pri Jugoslovanski matici in drugod. Leta 1892 je v Črnomlju ustanovila podružnico Ciril-Metodovega društva, ki ji je predsedovala celih 17 let. Kako je bila priljubljena in cenjena pri Črnomaljcih, se je pokazalo ob njeni osemdesetletnici 1923. leta, ko so se zvečer številni meščani zbrali okoli njenega dvorca in jo počastili z godbo, petjem in govori. Belokranjska pobuda (podružnica ljubljanske Pobude) ji je poklonila kot "čuvarici narodnih umetnin" diplomo, ki jo je izdelal njen tajnih Božo Račič, podpisal pa predsednik Oton Grebenc. Priljubljenost in pomembnost Haringove se je pokazala tudi pri njenem pogrebu 20. 11. 1928. K zadnjem počitku, na pokopališče v Vojno vas, jo je spremljalo številno meščanstvo z zastopniki vseh društev. Ob grobu so se zvrstili govorniki, pevci in godba. O tem je obširno pisal kronist v dnevniku Jutro. Vir: Janez Kramarič: Cerkev in pokopališče v Vojni vasi (300 let prve omembe cerkve v črnomaljski župnijski matriki), Črnomelj, 2004, str. 21.

Locația mormântului